Dobre prakse trajnostne mobilnosti iz Predarlskega in Lihtenštajna

CIPRA Slovenija in CIPRA International, partnerici projekta Trata 2.1, sta za konzorcij partnerjev pripravili študijski obisk v Predarlsko in Lihtenštajn. Na dvodnevnem obisku so nam lokalna podjetja in organizacije, energijski inštitut, lokalne in državne oblasti predstavile dobre prakse, ki jih, predvsem na organizacijskem nivoju, izvajajo za spodbujanje trajnostne mobilnosti zaposlenih in prebivalcev. Odločitev za podporo hoji, kolesarjenju, uporabi javnega potniškega prometa in sopotništvu je v skrbi za zdravje, manjši porabi časa in financ zaposlenih in podjetij ter varstvu okolja.

Kateri so dejavniki uspeha uvajanja trajnostnih prihodov za podjetja?

1. Zaveza s strani vodstva na najvišji ravni – v vseh podjetjih, pri katerih smo bili na obisku, se vsaj del vodstva dnevno na delo vozi s kolesom. Kjer vodstvo ponotranji vrednote trajnostne mobilnosti (samo prihaja na delo trajnostno), postavlja dober zgled zaposlenim in zaposleni to hitreje vzamejo za svoje. Spodbujanje trajnostne mobilnosti se sklada tudi s strategijo trajnostnega razvoja, ki jo čedalje več podjetij vključuje v svoje poslovne strategije.
2. Mobilnostni manager – v večini podjetij so mobilnostni managerji nova »pridobitev«, čeprav se podjetja z upravljanjem mobilnosti ukvarjajo že desetletje ali več. Z uvajanjem tega koordinatorskega delovnega mesta se je ustvarila centralna točka za vse mobilnostne aktivnosti, ki jih tako bolj učinkovito izvajajo. Zaradi obsega in zahtevnosti nalog pri spreminjanju in upravljanju potovalnih navad se priporoča, da je mobilnostni manager samostojno delovno mesto.
3. Mobilnostni multiplikatorji, ki mobilnostnemu managerju v različnih oddelkih in na različnih lokacijah pomagajo pri ozaveščanju o mobilnostnih ciljih, dogodkih, aktivnostih in podobno.
4. Postavljanje konkretnih, merljivih okoljskih in mobilnostnih ciljev.
5. Proračun za trajnostno mobilnost.
6. Dobra baza podatkov o potovalnih navadah, o stroških, ki jih s sabo prinesejo različne oblike mobilnosti in podobno.
7. Sodelovanje z delavskim svetom (če ga podjetje ima).
8. Osebni pristop do vsakega zaposlenega, saj ima vsaka oseba drugačne omejitve in ovire, ki jih mora reševati pri spreminjanju potovalnih navad.
9. Kampanje za spodbujanje trajnostne mobilnosti.
10. Vztrajnost in prepričljivost 🙂 .

Dobre prakse:

1. Zbiranje EKO točk (ECO points) za trajnostni prihod na delo. Če dežuje, dobiš dvojne točke.
2. Zbirka orodij za dnevne migrante je odlična zbirka ukrepov za spodbujanje trajnostne mobilnosti v podjetjih in je prevedena tudi v slovenščino.
3. Sodelovanje med podjetji – primer Wirtschaft MOBIL, mreže za upravljanje mobilnosti v podjetjih.
4. Uporaba (spletne ali mobilne) aplikacije (kot je Mobalt), ki zaposlenim omogoča enostavno primerjavo med različnimi možnostmi trajnostne mobilnosti in nakup kart za prevoz, hkrati pa se jo lahko prilagodi politiki in spodbudam za trajnostni prihod na delo posameznega podjetja.

Spodbujanje kolesarjenja:

• Sodelovanje v nacionalni promociji kolesarjenja na delo.
• Nakup kolesa na obroke – zaposleni izbere kolo, podjetje ga plača, zaposleni pa ga nato podjetju odplačuje 48 mesecev (znesek se mu odbije od osnove za dohodnino).
• “Bike spa” dan – podjetje na določen dan organizira servis in pranje koles.
• Službena kolesa za prevoz z in na postajo javnega potniškega prometa (vsa imajo ključavnico z isto kodo, delujejo po principu “kdor prej pride, prej melje”).
• Mobilnostni zajtrk.

Njihovo vodilo pri organizaciji dnevnih migracij je »Pri Blumu se vozimo s kolesom in avtobusom«.

Za javni potniški promet svojim zaposlenim ponujajo brezplačne vozovnice za določen čas. Z uspešno komunikacijo z lokalnimi oblastmi in ponudniki javnega potniškega prometa so dodali tudi avtobusno linijo, ki povezuje 2 Blumovi tovarni v času izmen, kar zaposlenim omogoča lažjo odločitev za prevoz z javnim potniškim prometom.

Sopotništvo spodbujajo s sopotniškimi dogodki, kjer se ljudje, ki živijo v bližini en drugega in se na delo vozijo v istem času lahko dogovorijo za deljenje prevoza, hkrati pa imajo zaposleni, ki se na delo vozijo skupaj, rezervirano parkirno mesto blizu vhoda v podjetje.

Za spodbujanje kolesarjenja poleg sodelovanja pri vsakoletni nacionalni kampanji kolesarjenja na delo, ki letos traja od 20. marca do 30. septembra, svojim zaposlenim omogočajo nakup koles na obroke. To naredijo tako, da zaposleni izberejo kolo, ki ga želijo, v trgovinah, s katerimi imajo podjetja pogodbo. Podjetje nato kolo plača, zaposleni pa ga odplačuje naslednjih 48 mesecev. Ker je podjetje zavezanec za plačilo DDV, se cena kolesa avtomatsko zniža za strošek davka, hkrati pa podjetje dobi davčno olajšavo za nakup kolesa – ta prihranek preusmerijo na zaposlenega, za katerega se cena kolesa zniža. Mesečno odplačevanje stroška za kolo se zaposlenemu odšteje od osnove za plačilo dohodnine, tako zaposleni tudi na ta način prihranijo pri nakupu kolesa.

Trenutno so razdelili okoli 400 kart za javni potniški promet in kupili okoli 2.500 koles (v povprečni vrednosti 5.000 EUR). Delež zaposlenih, ki na delo prihajajo na trajnostni način, se je v enem letu zvišal za 5 % (iz 38 na 43 %), do 2030 pa želijo ta delež povišati na 56 %.

Marlene Brettenhofer iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje Gesundheit GmbH nam je predstavila projekt »Healthy streets« (Zdrave ulice), ki ga je Lucy Saunders razvila skozi raziskavanje povezav med ureditvijo urbanega okolja in zdravjem prebivalcev. Projekt predstavlja okvir razvoja urbanega okolja, ki je osredotočen na človeka; zdravje prebivalcev je vključeno v načrtovanje prometa in javnih površin. Pristop temelji na 10 kazalnikih zdravih ulic, od katerih vsak opisuje enega od vidikov človekove izkušnje pri uporabi ulic, cest in javnega prostora. Tem kazalnikom je treba dati prednost pri načrtovanju in upravljanju ulic, da bi izboljšali socialno, ekonomsko in okoljsko trajnostnost. Sprejemanje tega pristopa zahteva postopne spremembe pri vseh procesih odločanja, povezanih z ulicami in prometom.

Poudarila je, da je zelo pomembno, kako sporočamo te spremembe. Osredotočati se moramo na pozitivne vidike, uporabljati enostaven jezik, navajati individualne prednosti za uporabnika, poudarjati, kaj uporabnik dobi in ne kaj potencialno izgubi s spremembo navad, prikazati otipljive vsakdanje prednosti trajnostne mobilnosti in podobno.

Za spodbujanje »počasnega« gibanja, ki zagovarja kulturni premik v smeri upočasnitve življenjskega tempa, so skupaj s podjetji in lokalno oblastjo razvili projekt Mobilnostnega centra (Centrale mobilita), s katerim uporabnike trajnostnega načina prihoda na delo nagrajujejo preko zbiranja točk, ki jim jih nato ali podjetje ali javne oblasti spremenijo v kupone ali fizični denar. Deluje tako, da zaposleni dobi 30 točk za vsak prihod na delo na aktiven način in dodatnih 6 točk za vsak kilometer. Cca 60 točk je 1 CHF. Na mesec lahko zbereš maksimalno 40 – 50 CHF, za kar dobiš recimo vavčer za kosilo.

 »Ne-trajnostne mobilnostne navade so tako kot kajenje, osebna razvada, ki potrebuje zakonsko ureditev za zmanjšanje negativnih posledic tako za primarnega uporabnika kot za celotno družbo. Georg Seler«

Georg Seler iz Lihtenštajnskega mobilnostnega kluba (Mobility Club Liechtenstein), “boter” razvoja trajnostne mobilnosti v Lihtenštajnu, nam je predstavil, na kakšen način postopoma spreminjajo odnos podjetij in zaposlenih do trajnostne mobilnosti v tej majhni, a premožni evropski državi. Poudaril je pomembnost sodelovanja uprave in managementa pri uporabi oblik trajnostne mobilnosti za prihod na delo, saj s tem vodstvo nima samo osebne izkušnje, ki je zelo pomembna za zavedanje o prednostih uporabe trajnostnih oblik mobilnosti za posameznika, ampak predstavljajo vzor za vse zaposlene.

Ena od prednosti trajnostne mobilnosti, ki jih je Georg izpostavil, je zmanjšanje tveganja za ne-prenosljive bolezni za 50 %, če se ljudje dovolj gibajo (150 min zmerne aktivnosti na teden po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije). Ena od glavnih ovir za spremembo potovalnih navad je po njegovem mnenju subjektivna ocena posameznikov o času potrebnem za potovanje glede na izbiro oblike mobilnosti. Ljudje načeloma menijo, da z avtom potujejo hitreje, kot v resnici potujejo (povprečna hitrost ljudi, ki pridejo na delo v Lihtenštajnu z avtomobilom je okoli 40 km/h) in menijo, da z javnim potniškim prometom potrebujejo več časa, kot ga dejansko potrebujejo. Ljudi je potrebno izobraziti o dejanskem času, ki ga za prevoz zahtevajo različne oblike mobilnosti; tudi na ta način bodo lažje spremenili svoje potovalne navade. Georg je poudaril tudi, da sprememba mobilnostnih navad ne more biti prepuščena posameznikom ampak je nekaj, kar mora priti s strani odločitev na najvišji ravni. Ne-trajnostne mobilnostne navade so tako kot kajenje, osebna razvada, ki potrebuje zakonsko ureditev za zmanjšanje negativnih posledic tako za primarnega uporabnika kot za celotno družbo.

Zavedajo se, da je za spremembo vedenja – sprememba potovalnih navad iz ne-trajnostnih v trajnostne oblike mobilnosti – pomembna stopnja finančnega učinka. Javni uslužbenci v Lihtenštajnu morajo, če uporabljajo osebni avto za prihod na delo, plačati 360 CHF za parkiranje. Za vsakega, ki individualno ne uporablja osebnega avtomobila, se v skupni trajnostni fond vplača 900 CHF (tega zaposleni ne prejme v primeru, da prihaja na deloz osebnim avtomobilom in uporablja parkirišče). Tako je motivacija za spremembo vedenja skupno 1260 CHF, kar ni zanemarljivo. Trenutno delajo na Konceptu mobilnosti 2030 (Mobility concept 2030 ), ki ga bodo uvedli od leta 2024 naprej. Povišali bodo ceno za parkiranje, višina parkirnine pa bo odvisna od oddaljenosti zaposlenega od delovnega mesta.

Lihtenštajnska gospodarska zbornica vsako leto promovira kolesarjenje na delo za zaposlene v industriji in drugih gospodarskih panogah. Vsako leto približno 8-10 % od 15000 zaposlenih, ki se vsaj 50 % delovnih dni vozijo na delo na trajnostni način sodeluje v tekmovanju in žrebu za lepe nagrade.

V Lihtenštajn se dnevno vozi na delo okoli 12000 delavcev iz sosednjih držav, zato je za zmanjšanje števila prihodov z osebnimi avtomobili nujno čezmejno sodelovanje. Skozi Interregov projekt Amigo je Lihtenštajn sodeloval s Predarlsko, Švico in Nemčijo pri iskanju sinergij med promocijo zdravja na delovnem mestu in upravljanjem mobilnosti podjetij, hkrati pa so zaposlene spodbujali k spreminjanju  potovalnih navad v bolj trajnostne. Za spodbujanje trajnostne mobilnosti za dnevne migrante so v organizaciji CIPRA International, ki je partner projekta Trata 2.1, že leta 2013 pripravili zbirko orodij, ki podjetjem pomagajo pri implementaciji in spodbujanju oblik trajne mobilnosti med zaposlenimi.

Največji generatorji dnevne mobilnosti so pri njih, tako kot v Sloveniji, velika podjetja. Za spodbujanje le-teh k promociji trajnostnih načinov mobilnosti med zaposlenimi so začeli podeljevati nagrade Ruckenwind (»veter v hrbet«), s katerimi nagrajujejo podjetja za izboljšano kolesarsko infrastrukturo za zaposlene (stojala za kolesa, tuši in omarice, da se zaposleni lahko preoblečejo predno začno z delom, kolesarnice itd.). V tej akciji sodeluje med 14-15 podjetij. Do sedaj so jo izvedli že trikrat.

Za spodbujanje kolesarjenja na delo vsako leto organizirajo dan za servisiranje in pranje koles – zaposlene motivirajo, da ta dan na delo pridejo s kolesom, katerega nato profesionalni serviserji pregledajo, servisirajo osnovne stvari in kolo operejo, tako da uporabniku zagotavlja bolj udobno vožnjo. Pred vhodom v stavbo imajo veliko pokrito kolesarnico z vtičnicami za polnjenje električnih koles, tlačilko za napolniti zračnice in osnovnimi orodji za popravilo kolesa. V kolesarnici smo videli tudi službena kolesa, ki jih podjetje zagotavlja za prevoz na in s postaj javnega potniškega prometa (peš je 10 min do podjetja, s kolesom pa 3 min), s čimer rešujejo vprašanje »zadnjega kilometra«. Vsa kolesa imajo enako kodo za ključavnico, sposoja deluje po principu »kdor prvi pride, prvi melje« in sistem dobro deluje. Tako kot podjetje Blum tudi Haberkorn zagotavlja posredovanje pri nakupu kolesa  kolo, ki  si ga zaposleni izbere, kupijo, zaposleni pa ga nato odplačuje na obroke (48 mesecev). Podjetje za nakup prihrani pri plačilu davkov, prodajalci jim zagotavljajo določen popust, plačilo kolesa pa se zaposlenemu odbije od osnove za plačilo dohodnine, tako da je na koncu cena kolesa veliko ugodnejša. Nekajkrat na leto organizirajo mobilnostni zajtk, kjer tistim zaposlenim, ki na delo pridejo trajnostno, zagotovijo okusen zajtrk 🙂 . Za ozaveščanje o prednostih predvsem aktivne trajnostne mobilnosti tako za osebno zdravje, kot za čistejše okolje, organizirajo Dan brez avtomobila, po navadi v sklopu evropskega tedna mobilnosti.

Zavedajo se, da vsi zaposleni nimajo optimalne možnosti prihoda z javnim potniškim prometom, zato zelo spodbujajo tudi sopotništvo. Za sopotnike rezervirajo parkirno mesto, hkrati pa vsi, ki so si delili prevoz, dobijo EKO točke (ECO points), s katerimi si lahko zagotovijo popuste na izdelke in storitve, ki so v sistemu EKO točk. Točke zbiraš z vsemi prihodi na trajnostni način. Če dežuje, dobiš tisti dan dvojno število točk 🙂 . Sistem je zelo enostaven – pri dnevnem beleženju delovnega časa te sistem vpraša, na kakšen način si prišel v službo in na ekranu označiš način prihoda. Ko smo jih vprašali o potencialni zlorabi sistema, so rekli, da je družbeni pritisk ta, ki zagotavlja iskrenost uporabnikov – podatki o načinu prihoda na delo so vidni vsem zaposlenim, ki bi vedeli, če kateri od njihovih sodelavcev zlorablja zbiranje točk. Letno lahko zbereš točk za cca 200 EUR. Uporabniki JPP dobijo letno karto za prihod na delo (Job ticket). Če zbiraš EKO točke, se hkrati odpoveš letni vozovnici za JPP (vrednost letne karte je med 200 in 300 EUR).

Za nove zaposlene ali tiste, ki zapustijo delovno mesto ter za tiste, ki spremenijo lokacijo bivanja, zagotovijo 2-tedensko brezplačno vozovnico za JPP. Najlažje je namreč spremeniti dnevne navade, ko se že soočamo z neko večjo spremembo v življenju (kot je selitev ali sprememba delovnega mesta).

Ker ljudje težko spremenimo vsakdanje navade in rutine, pripravijo za vse zaposlene osebni mobilnostni zemljevid, ki prikazuje različne možnosti prihoda na delo, primerja čas potreben za prihod z različnimi oblikami mobilnosti in tudi kakšen odstotek dnevnega gibanja potrebnega za zdrav življenjski slog opravijo z trajnostnim prihodom na delo.

Spodbujanje trajnostne mobilnosti so razširili tudi na poslovna potovanja. Večina službenih poti je za zaposlene podjetja Haberkorn na Dunaj. Tako od zaposlenih zahtevajo, da gredo vsaj v eno smer službene poti z vlakom (za pot z vlakom lahko kupijo karto za 1.razred). Če gredo v obe smeri z vlakom, pa si lahko privoščijo poslovni razred. Precej udobno 🙂 . Za prihod do vlaka in z njega si lahko v službi izposodijo zložljivo kolo.

Kako se upravljanja trajnostne mobilnosti lotevajo v občini Wolfurt, nam je razložil Martin Reis, ki se z vprašanji mobilnosti ukvarja že preko 20 let.

Pokazal nam je primer dobre prakse spremembe glavne državne ceste v mestu iz avto-centrične v vključujočo površino za vse uporabnike. Pred spremembo je bila na tej cesti omejitev hitrosti 50 km/h (vendar so avtomobili pogosto vozili z višjo hitrostjo), dva pasova za avtomobile je razmejevala sredinska črta, ob vsaki strani ceste je bil pločnik. V centru mesta imajo izobraževalno središče, avtobusno postajo, bazen, trgovino in podobne zgradbe, do katerih potrebujejo dostop tudi (oz. predvsem) pešci in kolesarji. Ti so morali za prehod ceste pritisniti tipko na semaforju in čakati na zeleno luč. Ureditev je sicer funkcionirala, vendar je povzročala zastoje ob prometnih konicah in nesreče s težjimi poškodbami vsaj enkrat letno. Po švicarskem vzoru so se pred petimi leti lotili prenove dela ceste v centru, kjer je največ pešcev in kolesarjev prečkalo cesto. Po prenovi odseka so spremenili cestnoprometni režim v “shared space”, ki se prevaja kot “ulica za srečevanje”. To pomeni, da je na dolžini dobrih 100 m cesto možno prečkati brez prehoda za pešce ali semaforja. Hitrost vožnje so omejili na 30 km/h (realno se je hitrost znižala na povprečno 33 km/h), na sredini vozišča pa so naredili sredinski pas, ki omogoča varno zaustavljanje pešca, ki lahko prečka samo en pas naenkrat (to je bolj varno, saj se lahko osredotoči na morebitna vozila iz ene smeri na enkrat). Poleg opaznega zmanjšanja števila vozil je pozitiven rezultat spremembe tudi to, da v petih letih niso imeli nobene nesreče s poškodovanimi osebami na tem območju.

Motivacija za spremembo navad ima po navadi več vzrokov in tudi korporativni mobilnostni management je »posledica« številnih zunanjih vzvodov, ki so spodbudili razmišljanje podjetij, da naslovijo izbiro načina potovanj pri svojih zaposlenih. Med temi so na primer zakonske podlage in zahteve (v Avstriji lahko vstopaš v določene cone mest ali pa ne, odvisno od količine emisij, ki jih povzroča tvoje prevozno sredstvo – vsako vozilo ima oznako z razredom izpustov), konkurenčna prednost in sprememba vrednot tako zaposlenih kot kupcev v smeri trajnostnosti. Čedalje več ljudi se zaveda, da je potrebno pravilno ovrednotiti prostor, ki ga različne oblike mobilnosti zasedajo (na parkirišču za 1 osebni avtomobil lahko parkiraš 10 koles), da so trajnostne oblike bolj vključujoče za vse predstavnike družbe in da je pozitiven vidik, ki ga ima aktivni prihod na delo na zdravje prednost ne samo za zaposlenega ampak tudi za podjetje.

David nam je predstavil nemško študijo iz 2014, ki je pokazala, da zmerna aktivnost pri prihodu na delo prispeva k zmanjšanju števila bolniških odsotnosti za eno tretjino. Pri 2351 zaposlenih so v obdobju enega meseca merili bolniško odsotnost in jo primerjali z načinom prihoda na delo anketiranih oseb. Ugotovili so, da so bili uporabniki osebnega motoriziranega prometa in javnega prometa bolni v povprečju skoraj 2 dni dlje kot pešci in kolesarji. Vsako podjetje si lahko izračuna, kakšen izpad dohodka to pomeni za njih; na Inštitutu za energetiko so izračunali, da je približni prihranek na zaposlenega, ki namesto z avtomobilom na delo prihaja s kolesom, okoli 321 EUR na leto. Pri tem je treba poudariti, da je bilo število dni bolniške odsotnosti pri zaposlenih, ki samo v poletnih mesecih na delo prihajajo aktivno, zelo podobno številu dni bolniške odsotnosti zaposlenih, ki na delo sploh ne prihajajo aktivno, iz česar lahko izpeljemo, da je za pozitiven učinek na zdravje aktiven prihod na delo potrebno izvajati skozi celo leto.

Prednost spodbujanja trajnostne mobilnosti za podjetje je tudi zmanjšana potreba po parkirnih mestih. Glede na izračun Inštituta za energetiko stane navadno parkirno mesto podjetje med 263 – 305  EUR/leto, parkirno mesto v podzemni garaži 520 – 680 EUR/leto, parkirno mesto v parkirni garaži pa med 320 in 380 EUR/leto.

Poleg teh kvantitativnih motivov, pa ima trajnostni način mobilnosti, še posebej aktivna mobilnost (hoja in kolesarjenje) tudi veliko kvalitativnih prednosti, kot so povečano zadovoljstvo in boljša medsebojna povezanost zaposlenih, manj stresa in s tem boljše mentalno zdravje zaposlenih ter pozitivna podoba podjetja v javnosti.

David je poudaril, da so glavna vodila za spremembo potovalnih navad pri zaposlenih po navadi zdravje, priročnost (prihranek časa) in šele nato prihranek denarja. Za vplivanje na spremembo navad se moramo nasloniti na principe vedenjske ekonomije, ki skuša razumeti, kako in zakaj se ljudje vedemo tako kot se in kako se to razlikuje od zakonov klasične ekonomske teorije. Spremembo posameznikovih potovalnih navad naj bi bolj spodbujala priročnost kot pa ekonomski ali okoljski razlogi, pravičnost in ne rešitve za posameznike (tudi v podjetjih smo zvedeli, da je zaposlenim zelo pomembno, da enaka pravila veljajo za vse), trenutni učinek in ne dolgoročne posledice, posamezniki pa bodo tudi prej spremenili svoje potovalne navade, če bodo čutili izgubo kot če bodo čutili neke prednosti (glede na študije mora biti prednosti 3x več kot izgub, da prevlada občutek, da s spremembo pridobivamo nekaj).

S praktičnimi vajami smo se udeleženci tudi sami vprašali, na kakšen način mi in naši sodelavci prihajamo na delo in kako bi to lahko spremenili. Ponovno smo si ogledali zbirko orodij, ki podjetjem pomagajo pri implementaciji in spodbujanju oblik trajne mobilnosti med zaposlenimi, kar je vzpodbudilo konstruktivno debato med udeleženci.

Zadnje podjetje, ki smo ga obiskali v sklopu študijskega obiska, je bilo podjetje Illwerke VKW, ki se ukvarja z zagotavljanjem energije iz vodnih virov, vzpostavljanjem sistemov za dostavo energije in turizmom. V svojih raznolikih panogah zaposluje okoli 1200 zaposlenih.

Antonia Herburger je v podjetju odgovorna za mobilnostni management. V podjetju so se z upravljanjem mobilnosti začeli aktivno ukvarjati leta 2013, ko so pristopili k mreži Wirtschaft MOBIL. Prvi koraki v smeri spodbujanja trajnostne mobilnosti so bili izgradnja in izboljšava infrastrukture za kolesarje v podjetju – zgradili so pokrite kolesarnice, tuše, preoblačilnice in omarice za tiste, ki pridejo na delo aktivno in zagotovili orodja za osnovna popravila kolesa. Kmalu so začeli za spodbujanje aktivne mobilnosti organizirati dogodke, kot je mobilnostni zajtrk, zaposleni so si lahko pri podjetju sposodili kolesa in dežne pelerine. Zaposlenim so omogočili tudi celoletno izposojo varovane kolesarnice za kolo na železniški postaji Riedenburg (ker lahko vlak sprejme samo omejeno število koles, lahko na ta način zaposleni pridejo z vlakom do postaje, vzamejo svoje kolo za premagovanje zadnjega dela poti do službe in se z njim po opravljenem delu spet zapeljejo do železniške postaje ter ga varno shranijo v «bikebox»). Antonia je bila leta 2017 zaposlena kot mobilnostna managerka, saj se podjetje aktivno loteva ciljev na področju zmanjšanja ogljičnega odtisa, še posebej na področju prihoda na delo in službenih potovanj. Povedala je, da je zelo pomembno, da imajo »mobilnostne multiplikatorje«, ki v različnih oddelkih in na različnih lokacijah ozaveščajo o mobilnostnih ciljih, dogodkih, aktivnostih in podobno. Za motiviranje zaposlenih, da namesto v avto sedejo na kolo, so začeli s komunikacijsko akcijo »Mobilisti«, kjer predstavljajo zaposlene, ki na delo prihajajo na trajnostni način. V kratkih intervjujih jih po navadi vprašajo, zakaj na delo prihajajo trajnostno, kako (od kod) poteka njihova pot in kakšen nasvet bi imeli za nekoga, ki še ne prihaja na delo na trajnostni način. Potrebno se je prilagoditi individualnim potrebam, ki jih imajo posamezniki na področju mobilnosti, da se jim skozi razumevanje njihovih omejitev priporoča najboljši način trajnostne mobilnosti, če je ta za njih možna.

Kljub izkušnjam, ki so si jih že nabrali z lastnimi akcijami in skozi komunikacijo z drugimi podjetji imajo še veliko odprtih vprašanj za določene ukrepe, ki jih želijo vpeljati.

Antonia je dobro povzela nujne dejavnike za uspešno upravljanje z mobilnostjo. Rekla je, da je nujna zaveza s strani vodstva na najvišji ravni, koordinator, ki je centralna točka za vse mobilnostne aktivnosti (ta mora biti 100 % udeležen v procesu uvajanja ukrepov za spreminjanje potovalnih navad), mobilnostni multiplikatorji, postavljanje okoljskih in mobilnostnih ciljev, dobra baza podatkov, proračun za mobilnost, sodelovanje z delavskim svetom (če ga podjetje ima), navduševanje zaposlenih ter predvsem vztrajnost in prepričljivost 🙂 .

S projektom Trata, industrijska cona za 21. stoletje (Trata 2.1) spodbujamo zaposlene v industrijski coni Trata k spremembi potovalnih navad, povečujemo število prihodov na delo na trajnostni način in s tem prispevamo k ublažitvi podnebnih sprememb.

Če želite izvedeti več o spreminjanju potovalnih navad v bolj trajnostne oblike mobilnosti, vas vabimo, da nam sledite na spletni strani in Instagram profilu projekta @trata2.1, vabljeni pa tudi, da se prijavite na novice o projektu.

Projekt Trata 2.1 sofinancirajo Islandija, Lihtenštajn in Norveška s sredstvi Finančnega mehanizma EGP v višini cca 1,1 mio EUR. Več na www.norwaygrants.si.

Vodilni partner projekta: Občina Škofja Loka

Partnerji projekta: Razvojna agencija SORA, IPoP – Inštitut za politike prostora, CIPRA Slovenija, CIPRA International, Knauf Insulation d.o.o., LTH Castings d.o.o., SIBO G. d.o.o

FOTO: Samo Kham

Zapisala: Katarina Sladoljev