Drugačen sprehod za usklajen razvoj Jelovice

Pri projektu JeloviZA smo uporabili tako imenovan “čutnobiografski sprehod” kot eno izmed metod za vključujoč oz. participativen način izdelave Modela upravljanja območja. V nadaljevanju si preberi, kako je potekal ter katere rezultate smo pridobili s to metodo.

Senzobiografski ali čutnobiografski sprehod je raziskovalna metoda s katero poskušamo spoznati in predstaviti kako, s pomočjo čutnih zaznav, lju­dje zaznavajo svoje okolje.

V okviru projekta JeloviZA smo želeli s to metodo preveriti družbeno ustreznost predloga conacije in s pridobljenimi informacijami dopolniti predlog.

S prebivalci krajev okrog Jelovice ter z drugimi zainteresiranimi za usklajeno upravljanje ter usmerjen razvoj Jelovice je izbrani izvajalec julijem in oktobrom izvajal terenske oglede, senzobiografske sprehode in poglobljene intervjuje. V naštete aktivnosti je bilo vključenih enaindvajset sogovornikov, ki se na Jelovici pojavljajo v različnih vlogah, kot: domačini, lastniki gozdov, lovci, gozdarji, planinci, člani pašnih skupnosti, obiskovalci razglednih točk, rekreativci, nabiralci gozdnih sadežev, turistični ponudniki, jamarji, ljubitelji kulturne dediščine,…

Ključne ugotovitve s strani prebivalcev krajev okrog Jelovice

Lokacije na Jelovici, ki so s strani domačinov ali obiskovalcev v njihovem prostem času najpogosteje obiskane, kažejo na intenzivno zaznavanje kulturnih ekosistemskih storitev. Pri tem so sogovorniki izpostavljali predvsem estetski vidik ter pomen območja za mirno sprostitev. Poudarjene so bile še lokacije povezane s kulturno dediščino, ki se ne omejuje le na projektno območje ampak se povezuje s širšim vplivnim kulturnim prostorom okoliških krajev.

Sogovorniki so pomembno vlogo pripisovali tudi rekreaciji in turizmu, z izrecnimi poudarki, da naj ostanejo tovrstne aktivnosti omejene na že prepoznane lokacije na obrobju planote, kot so Soriška planina, Prtovč, Ratitovec, Vodiška planina, Talež, …

Sogovorniki so enotni, da mora ostati večina gozdov namenjena lesno proizvodni in lovni funkciji. Prostorske in časovne omejitve gospodarjenja pa naj bodo vezane na ohranjanje redkih in ogroženih živalskih vrst, kot npr. na območjih in v času rastitve divjega petelina.

Delež neavtohtone smreke se na Jelovici zmanjšuje, bukev se večinoma dobro pomlajuje, manjka pa mladja jelke in javorja. Pri spreminjaju sestave drevesnih vrst v gozdovih Jelovice si lastniki želijo postopnih sprememb. Zato je potrebna ažurnost pri odstranjevanju od lubadarjev napadenih dreves.

Sogovorniki si želijo čimbolj naravne gozdove, na določenih delih pa je potrebno ohraniti divjino. Lovci ugotavljajo, da težka mehanizacija v gozdu povzroča veliko več škode kot običajni traktorji. Lastniki zemljišč imajo pogosto težave pri sečnji in spravilu lesa zaradi voženj po gozdnih vlakah s kolesi, štirikolesniki in motorji za motokros ter zaradi parkiranih vozil gobarjev na dovozih gozdnih vlak.

V pogovorih je bil močno poudarjen velik pomen varovanja Jelovice pred onesnaževanjem, predvsem z vidika preprečevanja dodatne onesnaženosti vodnih virov. Kot primer izjemnega pomena vodnih virov navajajo dva velika izvira Kroparica in Lipnica.

Turistični ponudniki, vključeni v pogovore, poudarjajo, da želijo razvijati turizem na dosedanjih lokacijah v omejenem obsegu in v soglasju z lastniki zemljišč ter domačini, a morajo s svojo dejavnostjo zagotoviti zdržen (trajnosten) razvoj dejavnosti in dostojno plačilo za vse zaposlene. Ob pogovorih o turizmu se jasno izrisuje želja po usmerjanju toka turistov.

Med obiskovalci so zaželeni predvsem občudovalci narave, kot na primer gostje Festivala alpskega cvetja, in ne klasični turisti. Turizem naj prispeva k ohranjanju kvalitetnega življenja domačinov in usmerja ter jasno omeji turistično dejavnost, hkrati pa ponudi možnost domačinom, da si ustvarijo dodaten vir prihodka kot specializirani vodniki in ponudniki primernih lokalno specifičnih storitev. Nekateri sogovorniki so prepričani, da obstaja še velik potencial v razvoju naravoslovnih vsebin primernih za šole v naravi. Menijo, da bi bili zanimivi periodični vodeni turistični ogledi nekaterih jam in razglednih točk (npr. Babji zob, Dražgoška gora, …) Večina pa se strinja, da je potrebno ohraniti mirne cone.

Med sogovorniki prevladuje mnenje, da naj se turizem razvija v obrobnih območjih, v projektnem območju pa naj ne posega na nove lokacije. Prepričani so, da bi se ob morebitnem asfaltiranju ceste med Železniki in Bohinjsko Bistrico močno povečalo število obiskovalcev in s tem tudi pritisk na naravo na lokacijah, ki dosedaj še niso prepoznana kot turistično zanimive.

Divje parkiranje in kampiranje že sedaj povzroča težave, teh pa bo vse več, menijo sogovorniki, zato je potrebno urediti nadzor in usmerjanje, pa tudi kaznovanje tistih, ki ne upoštavajo pravil.

Nekateri sogovorniki so prepričani, da bo turizem prej ko slej nadomestil del prihodkov od gozdarstva. Vprašanje je le kakšen turizem si želimo. Predvsem pa je potrebno tok turistov pravočasno in premišljeno usmerjati. Dober primer je Julijana trail, s pomočjo katere se zmanjšuje pritisk na osrednje območje Julijskih Alp.

Sogovorniki na Jelovici zelo cenijo mir. Menijo, da je v času gobarske sezone na določnih odsekih močno presežena nosilna zmogljivost prostora, tako okoljska, kot tudi družbena. Najbolj moteče so, po mnenju sogovornikov, tako za naravo, kot tudi za domačine in lastnike gozdov, vožnje s štirikolesniki in kros motorji izven gozdnih cest, pojavljajo pa se že tudi trenska vozila za »off road« vožnje in organizirani »enduro« izleti. Pozimi pa veliko motnjo v prostor vnašajo motorne sani, čeprav te niso zelo pogoste. Lastniki gozdov, lovci in drugi zagovorniki miru na Jelovici so pri tem praktično nemočni.

Vsekakor bo na tem področju potrebno poostriti nadzor, regulacijo in sankcioniranje kršiteljev, nekateri pa predlagajo tudi mehkejše ukrepe vključno z osveščanjem domačinov in obiskovalcev, z osebnim pristopom. Nekateri razmišljajo o uvedbi plačila takse za vsako vozilo, razen za gospodarjenje z gozdom in divjadjo ipd. Predvsem pa trdijo, da je potrebno obiskovalce vzgajati v odgovornosti do okolja. Zato predlagajo ureditev vstopnih točk na Jelovico, ki bodo opremljene za usmerjanje obiskovalcev.

Planinci si želijo predvsem vzdrževati planinske poti v sedanjem obsegu, potrebno pa bo obiskovalcem jasno predstaviti pravila obnašanja na planinskih poteh in na območju Jelovice.

Večina pašnih planin naj ostanejo namenjene paši živine, pravijo sogovorniki, zato je potrebno zagotoviti primerno nižjo številčnost velikih zveri, tu mora ukrepati država. Zagotavljajo, da bodo kmetje vzdrževali krajino, le prisluhniti jim je treba, kaj za to potrebujejo. Nekatere planine lahko razvijejo svojo ponudbo v smeri turizma (npr. Vodiška planina), a naj bo njegov vpliv omejen na območje posamezne planine. Druge planine pa naj ohranijo tradicionalno pašništvo, vključno s kulinariko (npr. Bitenjska planina). Na nekaterih planinah se trudijo vzdrževati krajno in izboljševati možnosti za bivanje in delo pastirjev (npr. planina Klom), druge pa se planine zaraščajo. Za uskladitev želja in možnosti bo potrebno pripraviti strategijo razvoja planin na Jelovici.

Za uspešno usklajevanje različnih interesov pri nadaljnjem razvoju Jelovice bo potrebno določiti upravljavca, z Načrtom upravljanja pa jasno postaviti meje in določiti pravila igre. Nekateri sogovorniki menijo, da lahko k upravljanju območja prispeva tudi morebitna širitev biosfernega območja Julijske Alpe na območje Jelovice.

Projekt JeloviZA sofinancirajo Islandija, Lihtenštajn in Norveška s sredstvi Finančnega mehanizma EGP.

Foto: CIPRA Slovenija